Zakaj cel svet potrebuje kamen iz maroške puščave

Sredi maroške puščave, natančneje v separatistični Zahodni Sahari, se nahaja rudnik, ki po najdaljšem tekočem traku na svetu pošilja fosfatno kamnino do pristanišča na atlantski obali in naprej do svetovnih kupcev. Ti iz surovine naredijo fosfor, ta pa je ključna sestavina gnojil, od katerih je odvisna svetovna prehranska varnost, in baterij za električna vozila.

Maroko ima kar dve tretjini znanih svetovnih zalog fosfatne kamnine, po podatkih ameriškega geološkega urada (US Geological Survey). Svetovne zaloge znašajo okrog 73 milijard ton, od tega jih je 50 milijard ton v Maroku. Sledi Kitajska s precej manjšimi zalogami (3,4 milijarde ton), nato pa druge severnoafriške države (Alžirija, Tunizija, Egipt) in Rusija.

Kljub daleč največjim zalogam je Maroko drugi največji proizvajalec fosfatne kamnine na svetu, s 36 milijoni ton lanske letne proizvodnje precej zaostaja za Kitajsko (110 milijonov ton). Toda državni rudar OCP Group, ki deluje že dobro stoletje in tudi predeluje kamnino v fosforjevo kislino ter proizvaja gnojila, je največji svetovni izvoznik fosfata na svetu in ustvari več kot tri odstotke maroškega bruto domačega proizvoda (BDP).

Tako imenovana gnojila NPK temeljijo na treh hranilih – dušiku (s kemijskim simbolom N), kaliju (K) in fosforju (P). Zadnji izmed teh se proizvaja iz fosfatne kamnine in je edini od treh, ki se ga ne da nadomestiti s kakšnim drugim hranilom.

Kitajske naložbe

Fosfor je izjemno pomemben element za zagotavljanje svetovne prehranske varnosti. Po oceni USGS sicer fosfatne kamnine na svetu ne primanjkuje, tudi ZDA pa so tretja največja proizvajalka fosfatne kamnine z 20 milijoni ton v 2025. Toda v geopolitični tekmi med ZDA in Kitajsko se slednja pozicionira bolje pri obvladovanju te surovine.

Kitajski proizvajalci gnojil namreč v zadnjih letih vlagajo milijone dolarjev in sklepajo partnerstva z OCP, pri čemer pomagajo maroški družbi vzpostaviti obrate za predelavo fosfatne kamnine in proizvodnjo gnojil in izboljšati logistiko v maroških pristaniščih.

Kitajske naložbe pomagajo Maroku vzpostaviti tudi proizvodno verigo za določeno vrsto baterij za električna vozila. To so baterije na osnovi litija, železa in fosfata (LFP), ki so vse bolj uporabljane, zaradi nižjih stroškov izdelave predvsem v električnih vozilih nižjega cenovnega razreda. Skoraj polovico svetovnega trga LFP baterij obvladuje kitajski baterijski velikan CATL.

Ameriške carine

Medtem so ZDA leta 2021 uvedle 20-odstotne carine na maroški fosfat, po pozivu domačega proizvajalca iz Floride Mosaic Company. Te carine so še danes v veljavi, čeprav kmetje že dlje časa pozivajo k odpravi zaradi rasti cen gnojil.

Po začetku vojne na Bližnjem vzhodu, ki sta jo začela Izrael in ZDA z napadom na Iran, pa se tudi administracija predsednika Donalda Trumpa znova obrača k Maroku, da bi nadomestila izpad pošiljk gnojil z Bližnjega vzhoda, ki je prav tako pomembna izvozna regija za gnojila.

Predstavniške organizacije ameriških kmetov so marca znova pozvale k odpravi carin. “ZDA preprosto nimajo dovolj domačih virov fosfata, da bi same zadovoljile povpraševanje v kmetijstvu,” je zapisala koalicija združenj. Administracija je marca umaknila pritožbo na trgovinskem sodišču glede maroških dajatev, kar je omogočilo znižanje carin na nekaj več kot dva odstotka, a carin ni odpravila.

Trije rudniki

OCP v Maroku pridobiva fosfatno kamnino iz treh rudnikov odprtega kopa. Največji del proizvodnje – okrog 70 odstotkov – pride iz rudnika Khouribga, ki vsebuje tudi večino maroških zalog. Več kot 200-kilometrski cevovod dovaja kamnino, premešano z vodo, do predelovanega obrata Jorf Lasfar, ali do pristanišča Casablanca, kjer gre v izvoz kot nepredelana kamnina.

Druga velika lokacija je kompleks Gantour, od koder kamnina z železnico potuje do pristaniškega mesta Safi. Tam se bodisi predela v fosfatne izdelke ali gre neposredno v izvoz.

Tretja lokacija pa je rudnik Boucraa. Ta se nahaja v “južnih provincah” države, kot oblasti in državno podjetje OCP pravijo zahodnemu delu Zahodne Sahare, ki ga okupirajo od leta 1975. Rudnik, ki ga upravlja podružnica OCP, Phosboucraa, ima sicer le dva odstotka maroških zalog fosfatne kamnine, proizvede pa okrog tri milijone ton na leto, kar je nekaj manj kot 10 odstotkov proizvodnje v državi. Kamnina iz rudnika prek 100-kilometrskega tekočega traku, ki je najdaljši tekoči trak na svetu, potuje do pristanišča Laayoune.

Maroko je glede statusa Zahodne Sahare v sporu z gibanjem za neodvisnost, ki se imenuje fronta Polisario in ki ga podpira sosednja Alžirija. Skupina nadzoruje vzhodni del Zahodne Sahare, Maroko pa je zahodni del, ki ga okupira, ločil od vzhodnega z 2.700-kilometrskim zidom. Maroko trdi, da rudnik vlaga in razvija lokalno gospodarstvo, fronta Polisario pa, da gre za plenjenje naravnih virov, do katerih Maroko nima pravic. Spor ostaja nerazrešen, so pa nekateri kupci v preteklosti zaradi etičnih pomislekov prekinili nakupe fosfatne kamnine iz spornega rudnika.